Hej, pride kdaj težka doba,
hej, težk položaj, ne vidš več izhoda,
mej prostor za smehljaj, dej se predrami,
overe sami si postavljamo v glavi,
pred tabo nova zahtevna etapa,
vse pride na svoje, ne hitet že od štarta,
vem, da vse prehitr se dogaja,
ob visokem tempu hit pride do spodrsljaja,
preveč vsega, pride do burnouta,
rabš oddih, rabš tajm out, pa
treba kdaj stran od pritiska stopt,
vzet si cajt zase, se odklopt,
ni treba vsega hitr takoj narest,
ker tud manj je lahko kdaj več,
zdrava mera vsega točn to pomen,
dej se dvign in piči v svojo smer.
Ko cel svet ti govori,
najprej drugi, pol si ti,
vedno drugim ugajej,
vedno drugim ugajej,
nov scenarij si napiš
in novo sliko si nariš,
katere so tvoje barve,
tvoje barve.
Govorijo mi, kaj vse bi mogu
in tud če bom vse naredu, ni nujno, da bom zmogu
in zato že kot otrok nism jih ubogu,
ker sm delu, kar sm hotu, nism delu, kar bi mogu,
morš izkoristit lajf, ki ti je podarjen
in vs ta hrup in vsa ta borba za denarjem,
itak sm od štarta vedu, da je ta sistem pokvarjen,
zato namesto šole delu sm pizdarije,
prosim, ne me učit živet,
jst sm sam svoj pikaso in po svoje bom narisu svet,
e moj babo, jst sm dečko iz Balkana,
najači sm takrt, kadar nimam plana
in vsaka pot je čist spontana,
jst sm voznik svojga lajfa in ni šans, da grem izza volana,
srečn, to za mene je uspešen človk,
dej še drugim, ne bit tak požrešn vouk.
