Poletje je,
in skupaj z družbo zbrani smo vsak dan,
noben trenutek z vami ni zaman,
in muzika igra.
Poletje je,
in prav vse se zdaj mogoče zdi,
in vedno daljše naše so noči,
a tebe ni.
Do zdaj sem skušal sam vse pozabiti,
a se v moje misli znova vračaš ti,
če me pokličeš bom pri tebi 1,2,3,
te tvoje modre oči!
Brez tebe morje ni več slano,
sonce me ne opeče več,
brez tebe spanje ni potrebno,
sploh ne vem več kaj je keč,
Je moja hrana brez okusa,
brez miru okrog divjam,
je vedno globje v meni misel,
da za večno ostal bom sam!
Poletje je,
res bil čaroben prvi je poljub,
zdaj se bom držal vseh svojih obljub,
za tebe le.
Ko skupaj sva,
vse ostalo brez pomena je,
le tvoj objem in tvoje ustnice,
ki šepetajo: Ljubim te!
Pred nama je neskončno dnevov in noči,
še vedno bodo tu vsi prijatelji,
družina tvoja mene prav nič ne skrbi,
te tvoje modre oči!
