Dolgo je od tega,
ko stal sem sam, brez vsega.
V lastnem mestu bil izdan,
V puščavi praznih sanj.
Odpiral vrata sem ljudem,
zaupal tudi lažnim očem.
Padel je moj sveti tempelj,
še včeraj sem stal na njem.
V zlati tron zabit je kol,
na razbitine posuta sol!
In v tej dolini zdaj stoji
le mesto duhov.
Nekoč se je plesalo in pelo,
vse sem s pogledom spremenil v zlato.
A poslednji ton je odzvenel,
še slišim njegov odmev.
Odpiral vrata sem ljudem,
zaupal tudi lažnim očem.
In kjer počiva stari tempelj,
tam romam dan za dnem.
V zlati tron zabit je kol,
na razbitine posuta sol!
V zlati tron zabit je kol,
na razbitine posuta sol!
Mesto duhov…
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
