Kriv sem za besede sladke,
ko sem povabil te na ples.
V temni noči dve telesi
in harmonija nekje vmes.
Kriv sem za trenutke kratke,
ko sem spravljal te v stres,
ko nisi ved’la kje sva,
kaj čutil sem zares…
Bi z mano poslušala tišino,
gledala v temo?
Bi dotikala praznino,
z mano vohala nebo?
Bi oči odprla tudi pod vodo,
okušala moje telo?
Bi izrezala srce
in mi ga dala v roko?
Nisem kriv za morje čustev,
ki v meni valovi.
Nisem kriv za vsak trenutek,
ko udari ob čeri.
Nisem kriv in nisi ti,
da imaš takšne oči.
Kriva si, da tako me gledaš,
ko ura odbije polnoči.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
