Vsak nov dan v zarjo hrepenim,
ko se zbudim.
Odprem oči v svet, kjer njega ni,
se zbudim.
Ponoči ga poljubljam,
ob praznem jutru ga izgubljam.
A vem, tri, sedem in devet
najina števila bodo spet.
Modra je pravljica vsa
in v njej sva ujeta oba,
kot vesolje je brez dna.
Vem, da nikoli se ne konča.
Ujeta v svilo naprej živim,
vse te noči.
Le v sanjah skupaj sva,
zaman budna iščem ga,
ujeta v svilene noči
pravljica naprej živi.
Modra je pravljica vsa
in v njej sva ujeta oba,
kot vesolje je brez dna.
Vem, da nikoli se ne konča.
Ujeta v svilo naprej živim.
Mesec nad najino pravljico sije
in tam naju ovije,
v času en sam hip zastane
in izgine v temo spet
modra pravljica.
Modra je pravljica vsa
in v njej sva ujeta oba,
kot vesolje je brez dna.
Vem, da nikoli se ne konča.
Ujeta v svilo naprej živim,
a naju naj nihče ne prebudi.
