Ne vem ali res je, al’ sanjam že spet,
a kmalu verjel bom, da majhen je svet.
Pred mano se znašlo je znano dekle,
Mateja iz Afrike.
S kovčkom v roki in solze v očeh.
Kdo ti ukradel deviški je smeh?
Zakaj jočeš? Kje si zdaj?
Zakaj prihajaš nazaj?
Mateja se vrača med naše ljudi,
med štajerske griče, kjer vince zori.
Kmalu v Ljubljano na faks bo prišla,
zaljubljena bova midva.
Pravi Zamorci napadli so jo,
saj njim pač je dobro človeško meso.
Stara navada njihova je,
da spečejo na ražnju te.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
