V laseh nosila je rdečo rožo,
kot ogenj živo, rožico dehtečo,
vabile modre so oči sanjave,
dekle z gore Cadore, Cadore, Cadore.
Mlad hribolazec je prišel v planine,
dekle prelepo je takoj zasnubil,
zapeli v ranem jutru so zvonovi,
v Pieve di Cadore, Cadore, Cadore.
Rdeči cvet ljubezen je razvnel,
dekle odpeljal je v prelepi, čarobni svet.
Po dolgih letih pa očeta vpraša
dekletce malo, kje je mama moja?
Odšla je mati tvoja v hrib Cadore,
da ti prinese rožo rdečo, rdečo.
Ko je prišla na pisane livade,
lepoto njeno gora je opazila,
Cadore se je vanjo zaljubila,
več se ne bo vrnila, vrnila, vrnila.
Rdeči cvet ljubezen je razvnel,
dekle odpeljal je v prelepi, čarobni svet.
Odtlej pa nosi rožico rdečo
v laseh še njena mala hčerka Zala,
da fanta mladega bo tam spoznala,
ko pojde v hrib Cadore, Cadore, Cadore.
Tako ljubezen se naprej ponavlja,
združuje srca v belem pajčolanu,
pomladi spet cvetejo rdeče rože,
vabijo v hrib Cadore, Cadore, Cadore.
Rdeči cvet ljubezen je razvnel,
dekle odpeljal je v prelepi, čarobni svet.
