“Daj mi roko, greva tja, kjer ni,
ni ljudi in ni skrbi, ki so v nama.”
To si rekel mi, brez besed in jaz sem šla,
ni mi žal, ne, ni mi žal.
Daj mi roko, greva tja, kjer sva
jaz in ti le eno in odmisliva vse.
Kjer le zvezde so nad nama, kjer jasno je nebo,
kot je jasno to, da s tabo sem več kot prej bila sem lahko.
Lepo mi je, ko mi rečeš “ne obupaj”.
Ne beživa od problemov, rešujeva jih skupaj.
Vse, kar sem čutila kdaj, ne more se primerjat
s tem, kar imava midva.
Le ti me poznaš, le ti veš,
da po vsem, kar sem prestala, sem našla svoj pomen
v tem da povem, da povem, da imam te rada.
in da dolgo sem čakala na naju, naju, naju.
Le tebi upam si priznati vse strahove.
Le ti mi daješ moč, da jih premagam,
ko ob kozarcu dobrega vina deliva vse kar si želiva.
Zdaj vem, zdaj res vem, da čakala sem na naju.
