Moja lepa Belokranjka zvita je lisičica,
vedno ve, kaj meni manjka in me potolažit zna.
Nje oči sta dva vražička, biseri pa njen nasmeh,
Vedno, ko se ji zahoče, me zapelje v greh.
K moji lepi belokranjki vračam se neskončno rad
in nikoli ne pomislim, da odšel drugam bi spat.
Še do zdaj je nisem vprašal, če mi vedno zvesta je,
ko prav nežno me pogleda, ji verjamem vse.
Moja lepa belokranjka lepa je kot tista Anka,
ki je kolo zaplesala. Ob kolpi bistri je doma,
Lepša je od Miss sveta tudi pomežikniti mi zna.
To je moja belokranjka, gledal bi jo brez prestanka,
Mili bože al’ je lepa! Kola več ne pleševa,
Kadar polka zaigra, k meni se privije vsa.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
