Dolenjci prav počasi, previdno ljubimo,
na vasi si najlepše dekle izberemo.
Ko noč spusti se, rad grem pod okence zapet
lep, nežen Slakov valček, tak za srce odpret.
Na rože ne pozabim, prinesem vsaj en cvet,
ko jo na zmenek vabim, postanem njen poet.
Pozornosti vse drobne so ključi do deklet,
mi, Štajerci, to znamo, odkar vrti se svet!
Če muzikanta imela boš za fanta,
njegov bo dom naša vsa deželica.
Srce mu skače, ko špila po domače,
svoj meh raztegne veselo do neba.
Če muzikanta imela boš za fanta,
z njim na Dolenjsko al’ Štajersko odšla,
boš sama spala, tri dni ga boš čakala,
a ko se vrne, te ljubil bo za dva!
Ko lučka se ugasne in ko zaspi vsa vas,
jaz ne hitim prav nič, vedno si vzamem čas,
saj punca rada vidi, če človek se spozna,
z Dolenjcem zadovoljna še vsaka je bila.
Noči so z mano kratke v premajhni kamrici,
vse ure v dvoje sladke, do jutra se ne spi.
Srce je v prsih vroče pri Štajercih kot peč
in od vsega, kar hoče, jaz vedno nudim več.
