Padajo rahlo v moje naročje bele cvetlice z neba,
cveti tope se hitro venijo kot je ljubezen odšla.
Sonce je grelo nama srce in rože pomladne vseh vrst,
tvojo ljubezen zdaj ohladila zimska je prst.
Moje srce le slepo sledilo ti je nasedlo nalaš,
da me iz dneva v dan še bolj ljubiš znalo mi da goljufaš.
H meni prihajal dih je zastajal vsaki večer ob sorej,
šopke rdečih rož mi prinašal liste pa njej.
Sem rane celila prav po tiho na skrivaj,
upanja ne izgubila, da še kdaj lahko bi ljubila kot tedaj
in topla pomlad je rož nasula prek livad spet nekdo me bo stisnil
spet nekdo imel me bo rad.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
