Ko vlak pridrvi iz tunela,
za sabo Dolenjsko pusti,
zasveti se moja dežela,
to Bela krajina si ti.
Srce se navriska ob trti
in duša nasrka lepot,
tu sonca veliko preveč je,
kot rabi ga človek za pot.
Na dlani imam to deželo,
lahko bi jo spravil v žep,
jo nosil po svetu veselo,
užival ob njej spet in spet.
Pa si jo v srce le vtisnem,
za tihe samotne noči,
za ujme, nevihte, za žalost,
za solzne otožne oči.
Takrat se popeljem spet z vlakom,
za sabo Dolenjsko pustim,
v brezovem gaju pod goro
v naročju brezskrbno zaspim.
Jih ni na tem svetu slikarjev,
ki takšni bi mojstri bili,
na platno prenesti lepoto,
kot Bela krajina si ti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
