Ko poletje vroče moč dobi,
ko spet zlato klasje dozori,
spomnim se predrage matere,
ko pšenico zrelo žela je.
Ko se je nad klasje sklanjala,
s srpom skrbno ga je zbirala,
v snope ga mehko povezala,
kot otroka ga pobožala.
Bil tedaj sem deček bosonog,
brez skrbi sem tekal naokrog,
ko žanjicam vroče je bilo,
nosil s kanglico sem jim vodo.
Ko požele so pšenico vso,
moral vzeti sem košarico.
Ko sem vprašal, le zakaj pa to,
mati mi je rekla prav mehko:
Vsak klas je zlat, sinko moj.
Poberi ga, poljubi nalahno,
Vsak klas je zlat, zapomni si to,
da na njivi jokal ne bo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
