Rodila veliko otrok si,
deželica moja edina.
Zdaj krasi se z njimi tujina,
ker kruha dovolj ni bilo.
Odšli so v daljne dežele,
kjer sreča naj b’la bi doma,
se srce široko nasmeje,
ko lipo zagleda oko.
Ob praznikih v nedrje tvoje
sinovi in hčerke hite,
saj boljše nikjer ni potice,
saj lepše nikjer ni srce.
Pod vegasto streho ni d’narja,
tem sreča domuje tedaj,
če oče in mati sta zdrava,
če sonce posije tedaj.
V naročju tvojem je najlepše,
tu v glažku vince se iskri,
tu srečaš vedno se s prijat’lji,
tu ostal bi žive dni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
