Se spominjaš, tisto leto
ni poletja nič bilo,
hladen veter je čez Kolpo
nosil dež noč za nočjo.
Je po strehi okna trkal
kot poredni gozdni škrat,
s to uspavanko bilo je
lepše nama iti spat.
Ko prišla sva tisto leto
v deželo belih brez,
bil je v hišici nad Kolpo
košček najinih nebes.
Slišala sva slap mrmrati,
čuka, ki je v gozdu pel,
včasih pa je zgoraj v vasi
tamburice glas zvenel.
Ko prišla sva tisto leto …
Slišala sva slap mrmrati …
Tisto poletje bilo je edino,
nikoli podobnega ni več bilo.
Rada se vračava v Belo krajino
in postojiva nad bistro vodo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
