Lepšega res na svetu tem ni,
če v hribe zahajaš in si brez skrbi.
Gor je pa vsak čisto enak,
zamero v planini pozabi vsak.
Pojdi z menoj, deklič ti moj,
ne daj se prositi kar dvakrat nocoj.
Luna z neba se nama smehlja
in čaka, da skupaj greva oba.
Ona bi s teboj odšla, ti fantič,
pa ji mam’ca branijo, da mlada je preveč.
Oni tud’ vedo za tvoje muhe,
speljal bi jo, kot si jih že več.
To se ti zdi, navihanka ti,
okrog prstov vse fante vrtiš iz vasi.
Lojtra že spet je zjutraj bila
prislonjena na tvoja polkenca.
Če bi ti korajžen bil, kot praviš,
ne bila bi lojtr’ca postavljena pri njej.
K njej prišel, korajžno jo zasnubil,
ne gledal bi jo, prosil vse noči.
Pa vendar sva oba zato,
da b’lo bi nama zares lepo.
Spet bova odšla v gorski svet
po murkin cvet.
