Šest nas je – deklet in fantov
v tej skupini muzikantov,
ki ji ljudsko izročilo
še v imenu je sledilo.
Kot »Šembidce« nas poznajo
tisti, ki posluh imajo
za harmoniko, za petje
in za plesno doživetje.
Izpod nanoške planote
burja širi naše note,
da bi pari zaplesali
v taktu vetrne piščali.
Kdor nas sliši, vsak poišče
bližnjico si na plesišče.
Ples vrtinči se brez konca
vse do jutranjega sonca.
Iz prepihanega kraja
raste žilavost značaja.
Tu z živahnimi koraki
čas zbeži med veseljaki.
A v osončenem zavetju
zrak diši po prvem cvetju.
Jaz bom burja, ti cvetica.
s prsti ti pobožam lica….
Mi se burje ne bojimo,
v njenem ritmu valovimo,
z njo se vztrajnosti učimo,
veselimo se, živimo.
Vedno mladi in veseli
burjo v polko smo ujeli.
Pesem biva v našem kraju,
zrasli smo v vipavskem gaju.
