Ko pred letom dni sva si rekla da,
skupaj sva v prihodnost gledala.
Sreča moja v solzah je utonila,
ko za vedno sem izgubila ga.
Le zaklad pod srcem mi v spomin je ostal,
materin napev iz otroških dni
mi vračal je moči.
Včasih, ko ne veš, ne kod ne kam,
včasih, kadar misliš, da si sam,
vedi, da na dnu srca še tli
upanje na lepše, boljše dni.
Včasih, ko ne veš, ne kod ne kam,
včasih, kadar misliš, da si sam,
vedi, da nekje je luč v temi,
ki temne dneve znova razsvetli.
Ko se zvečeri, otroške me oči
sprašujejo: »Kje, dragi, zdaj si ti?«
Detece me moje nežno gleda,
lep spomin na tebe mi budi.
In ko drobna solza v očeh se zaiskri,
k sebi stisnem jo, primem za roko
in pojem pesem to.
Včasih, ko ne veš, ne kod ne kam,
včasih, kadar misliš, da si sam,
vedi, da na dnu srca še tli
upanje na lepše, boljše dni.
Včasih, ko ne veš, ne kod ne kam,
včasih, kadar misliš, da si sam,
vedi, da nekje je luč v temi,
ki temne dneve znova razsvetli.
So trenutki, ko v življenje dvomiš – ne obupaj!
Vedi, da na dnu srca še tli
upanje na lepše, boljše dni.
Ko sonce skrijejo oblaki – ne obupaj!
Vedi, da nekje je luč v temi,
ki temne dneve znova razsvetli.
