Jutro lahno se dotakne planjave,
kjer med vrhovi planinski dom spi,
nežno zbudi koče male sanjave,
strehe lesene zlat žarek zlati.
Ko se sonce za gorami spet prikaže,
se na rosi zablestijo biseri,
zdi se, da so polne jih planinske trave,
vmes kot oko se zaiskrijo ribniki.
Na planjavi oglase se prvi zvonci,
čez breg za tropom stopa s palico pastir.
V jutru smo ranem vsi že pokonci,
proti vrhovom belim naš hiti korak.
Ozka steza se dviguje v strmino,
smreke košate stojijo ob njej,
a čez prepad zre viharnik v dolino,
drobna se ptica oglaša sred’ vej.
Tam, kjer se za soncem očnica obrača,
tam, kjer je kraljestvo gorskega miru,
tam, kjer čez melišča se cepin oglaša,
tam je doma prijateljstvo, smeh in pogum.
V naših so navezah tisti le planinci,
ki ne poznajo nič sebičnosti, strahu.
