Zgodba najina, se piše, kot da že bila je slišana,
z iskrico v očeh, bila premlada sva za skupen korak v svet.
Izkušnja izkušnjo da, nekaj takrat bilo med nama je globljega,
ko preko mosta v ljubezen prvo sva korakala.
Zapleši z mano v soju sveč,
poljubi zgodbo najino,
me ljubi, kot da sem otrok,
obljubi večnost svojih rok.
Sveti, kot lučka v temi,
popelji me v svet sladkih sanj,
z žarkom sonca zbudi me
in bodi vse, kar jaz imam.
Še zdaj se ustavi čas, skrivaj, ko gledam valovanje tujih las,
v vetru čutim te in sanjam, da še vedno bije le za me
srce, ki drugemu ga obljubile so tvoje žametne oči
in glas, ki šepeta obljubo neizpete večnosti.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
