Pod soncem ni gasilca, ki ogenj tak gasi,
kater’ga naša Tinca nam v srcih razplamti.
Je Tinca lepa punca, saj noge ima kar dve,
pa boke, stas in glavo, vsi za njo drve.
V Rimu katedralo, v Parizu turn ‘majo,
pri nas pa v Tinco zalo vsi turisti z’jajo.
Smo fantje vsi edini, da Tinca lepa je,
naj hlače ima al’ mini, to ti je dekle.
Tina, Tinca, Tinčica
je mojih sanj dekle,
v srcu kot spominčica
mi raste sem in tje.
Je Tinca taka punca, da vidim le še njo,
ko lunca v noč se gunca, pod oknom čakam jo.
Če Tinca bi hotela, da jaz bi bil njen mož,
doma bi imela vse od mene pa do rož.
Tina, Tinca, Tinčica
je mojih sanj dekle,
v srcu kot spominčica
mi raste sem in tje.
Vsak fant jo hoče zase, vsak fant jo hoče imet’,
turist pa s fino limuzino jo odpelje v svet.
Zdaj spet smo si edini, naj jo pocitra vrag,
saj jezik zdaj tej Tini rad pokaže vsak.
Poduk je tele zgodbe poučen kar se da:
če pet jih eno gleda, jo šesti odpelja.
