Bilo jih je petero, od doma so odšli,
da belega bi kruha drugje odrezali,
pokrižala je mati vsakega v slovo,
jim svoj poslednji krajcar še stisnila v roko.
Bili so brez očeta le samorastniki,
ljubezen so dobili pri svoji materi,
so vedno tuje roke rezale jim kruh,
je košček bil pretanek in skoraj čisto suh.
Bilo jih je petero samorastnikov,
niso pozabili staro pot domov,
rasli so ob delu v senci lakote,
nikoli pozabili svoje matere.
Le nekaj so imeli za doto sred’ srca,
bili so vsi pošteni kot mati je bila,
so skriti znali solze, preživeti post,
tako jim je kot sonce zahajala mladost.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
