Na klopci v moji kamrici
vse dni harmonika leži,
prijazno čaka noč in dan,
da šla bi spet čez dol in plan.
Veliko sva prevandrala,
obšla sva skoraj pol sveta,
zdaj skupaj sama sva doma,
le ob spominih združena.
Ej, harmonika, povej,
kaj doživela skupaj sva,
lepo prešerno se nasmej,
bilo je mnogo lepega.
Ej, harmonika, povej,
kaj v zlatih časih je bilo,
v spominih dušo si ogrej,
se k nama več ne vrnejo.
Na klopci v moji kamrici
vse dni harmonika leži,
prijazno čaka noč in dan,
da šla bi spet čez dol in plan.
Nikar ne toči mi solza,
prišlo bo slej ko prej slovo
in marsikaj še skritega
pred drugimi za vedno bo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
