Ob robu grebena na vrhu slemena
samotna kmetija stoletja leži.
Na pašnikih drema srebrna koprena,
a streha lesena se v soncu blešči.
Na gorski planjavi samotni ovčarji
začeli v davnini slovenski so rod.
Trdno kot viharnik na skali so stali
V skrbeh trepetali za mali kropkov sod.
Pod pašniki njivah se malo obija
vabljivo spet brazde na pomlad diše.
Pod lazom pa skriva se naša planina
lesena golida spet čaka na pridne roke.
Med gore med skale na zelene dre
pod vrhe nad dole skupaj se vrniva
krop oba zvoncev glas na planjavi drobi
ptice spet njen odmev mi božal bo vse dni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
