Če te luna nosi, ti pomoči ni,
kakor če te ženske božajo dlani.
Kadar si zaljubljen, skoraj je tako,
da v očeh predrage vidiš lunico.
Zdaj ne jem, ne pijem, v zvezde le strmim,
če me kdo kaj vpraša, pametno molčim.
»Tega luna trka,« rečejo mi vsi,
tista, ki jo ljubim, se mi le smeji.
Lunica, povej, kako pamet me srečala bo,
lunica, povej mi, kje kamrica se mi odpre.
Luna pa molčala je, šla pod oblake je spat,
jaz poguma nimam več, da šel bi vasovat.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
