Jutranja megla se pne po gorskih strminah,
tiho plazi se med debli starih dreves.
Zvonovi kličejo k jutranji maši v dolinah,
čutimo že vsi, da k nam se vrača jesen.
Rosa se iskri v mehki zaspani še travi,
z mreže pajkove nemirna kaplja zdrsi.
Prebudil veter se med drevjem je po dobravi,
listje po stezah že tiho šelesti.
Tu je jesen, čutim jo že, če se okoli ozrem.
Zdaj dobro vem, kje skriva se, v barvah njen dom spleten.
Vsaka jesen mi prebudi žalosten le spomin,
ko neki dan kar brez besed tiho odšla si z njim.
Vedno mi jesen spomine stare prinaša,
v žarečih barvah se spet vračajo mlade poti.
Sproti dež leden v suho zemljo odnaša
komaj vidne še najine stare sledi.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
