V večerni zarji planine se bleste,
zlat žarek se na pečini je ujel.
Stezica gamsja se spušča med skale,
na vrh obronka viharniki stoje.
Zaplava žalostna misel mi v gore,
ustavi se, kjer odpira se prepad.
Prešine spet bolečina mi srce:
Tam gori fant moj poslednji dom ima.
Fant moj, vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
ker ostal za vedno tam v kraljestvu si gora.
Nosil več nihče mi ne bo planinskih rož,
saj krvava je planika zadnja roža bila.
Zaplava žalostna misel mi v gore,
ustavi se, kjer odpira se prepad.
Prešine spet bolečina mi srce:
Tam gori fant moj poslednji dom ima.
Fant moj, vem, da vrnil k meni se nikdar ne boš,
čas zacelil srčno rano bo nekoč morda.
Vem, da si v objemu planin zaspal lahno,
saj si vedno neizmerno ljubil svet gora.
