Nobena ni lepša kot moja, glej ga, lepša kot moja,
s tako postavo bi k filmu prišla, in zapeljala tam pol bi sveta.
Nobena ni lepša kot moja, glej ga, lepša kot moja,
črni lasje, zapeljive oči, vsa je svilene polti.
Glej te nogice, bele rokice, kar je okroglega ravno prav zame ima.
Moja ljubica, pa poljubljati zna, da še zdaj le skomina me ima.
Moja kuhati zna, zraven me crklja, ljubček čaka te zlata pečenkica.
Moji to ni mar, moja ima denar, kar si zaželim kupi mi v dar.
Pa je moj fantič bolj čeden, glej jo, najbolj je čeden.
Vedno se smeje veselega srca, pa še trobento najlepše igra.
Fantič moj je še bolj čeden, glej ga, še bolj je čeden,
saj govori kot bi rož’ce sadil, pa bo še pamet solil.
Vsak dan reče mi, druge boljše ni, ki bi skuhala vsega sveta jedi.
Moj pa na vso moč prosi vsako noč, le za en moj poljubček še vroč.
Nobena ni lepša kot moja, res je lepša kot tvoja.
Moja kot srnica hodi drobno, zraven prijazno pokima z glavo.
Nobena ni lepša kot moja, ejga, lepša kot moja.
Tebe naj raje za svojo skrbi, da se ti preveč ne zredi.
Moja ti ni všeč, meni pa tvoja ne, saj potem pa gre nama prav vse posreč’.
Tebi je tvoja všeč, meni je moja všeč, kaj pa hočeva midva še več.
Vsakdo najraje ma svojo, ta pa najraje svojo.
Kaj bi prerekala tu se midva, kar sva hotela to vsak zdaj ima.
Jaz kar ostanem pri svoji, ti pa bodi pri svoji.
Kaj bi prerekali tukaj se mi, lepše od naše pač ni.
