V planini je kajžica,
v kajži je kamrica,
h kamrici pot pelja,
oj pelja lojtr’ca.
Podnevi je spravljena,
ponoči postavljena,
h kamrici pot pelja,
prav do okna, lojtr’ca.
Ko lunica privesla,
je deklica žalostna.
Lojtr’ca tam leži,
lojtr’ce k oknu ni.
Pod ok’nčkom zaškreblja,
v srčku pa zaigra,
taka le lojtr’ca
prav do srčka pripelja.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
