Večkrat v solzah se sprašujem le zakaj imaš me rad
in zakaj že vsa ta leta rišeš sončno mi pomlad.
Vem, vsaj malo ti hudo je, kadar z mano se smejiš,
ker bi rad imel družino, ker si drobnih rok želiš.
Večkrat slišim vprašanja, ki so kakor nož v srce:
“Kdaj bom babica, kdaj dedek? Zdaj pa rad bil stric bi že.”
Najbrž z drugo bi že zdavnaj pestoval svoj božji dar,
vse si vedel, a vseeno šel z menoj si pred oltar.
Nihče ne ve za sanje, ki jih sanjava
in da že leta prazna čaka sobica.
Nihče ne ve za rano, ki močno boli,
ker vse do konca bova sama jaz in ti.
Včasih se pred svetom skrijem, kadar mi je prehudo
in z grenkobo se tolažim, da mi s tabo je lepo.
Včasih sanjam drobno srečo, z njo v sončno jutro grem,
včasih se v nočeh prebujam, a ti tega ne povem.
