Pri našem starem bloku, tu na sončni strani ulice,
napisan je grafit že petnajst let na zid z njeno roko “Ne pozabi me”.
Bila sva še otroka, kadar videl sem jo zadnji dan.
Ko sva štela dvanajst let jo preselil je svet, nekam daleč vstran.
In ko prosil sem nebo za njo, za njo,
z oblaki je povedalo, da je ne bo, da je ne bo.
In ko vprašal sem Boga kje je doma, kje je doma,
je rekel naj ne hodim tja, ker v belem drugemu zdaj bo rekla “Da”.
Leta tečejo in sam Bog ve, če se me spomni še,
ko sva igrala gumitvist, pa kamen, škarje, list
sredi naše male ulice.
Zdaj odrasla sva in ta spomin še čuvam, kar je prav.
Vsak večer ko se stemni, prek lune pošljem ji en lep pozdrav.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
