Človeško življenje včasih se mi zdi
dolgo kot življenje včerajšnjega časopisa.
Nekega jutra svež in nov se rodi,
naslednji dan ga vržemo v smeti.
Besede, ki niso govorile,
se vedno zberejo na kup,
dokler ponje ne pride mrtvaški voz,
ki pobira smeti in seje hrup.
Nihče ne pomaha z roko, nikogar oko ni rosno,
nihče se ne zaveda, da je minil še en dan.
En dan preveč je časa, da bi metali ga v smeti,
premalo za misel o enem dnevu.
»Končal bom kje v kupu zemlje,
ki Niču daje vse in vse mu jemlje.
A ljudje, o, ljudje so smešni,
beseda sem, a na grob ne dajo mi napisa.
Njihovo življenje je podobno mojemu,
življenju včerajšnjega časopisa.«
Živite življenje včerajšnjega časopisa,
sveti se v črki in verjame stilu.
Njegova usoda je hrumeč mrtvaški avto,
pri vas razlika bo le v avtomobilu.
