Noč se spušča nad Katarino, nad Mileno pa Jože,
z oken opazujejo pijane rože.
Viski grize led, nebo se kruši,
jaz pa sam sedim s svojo luknjo v duši.
V Afriki se ne marajo, ne na Balkanu,
potres je na Kitajskem, poplave v Pakistanu.
Kot bi ne b’lo zadost’ naravnih nesreč,
zdej tud’ ti me ne maraš, me ne maraš n’č več.
Z luknjo v duši se učim živet’.
Z luknjo v duši rad imet’ ta svet.
Noč spet polni Katarino, Mileno pa Jože,
dlan si zaželi tvoje dobre kože.
Želje zemlje zapolni dež po dolgotrajni suši,
a le ti lahko zapolniš luknjo v moji duši.
Sonce ljubi Katarino, midva pa Ljubljano,
danes te odpeljem na izlet v neznano.
Nebo naju bo vzelo, nebo naju bo skrilo
na to nespodobno povabilo.
Z luknjo v duši se učim živet’.
Z luknjo v duši rad imet’ ta svet.
V kotu viselo je staro razpelo,
Zveličarjev bled in izmučen obraz.
Ta, ki postavlja in tempelj poruši,
je edini, ki ve za luknjo v moji duši.
