Prižigajo luči, zavesa se spusti,
po dvakrat so zaklenjena vsa vrata.
Sumljivi ljudje, bojijo se teme,
lahko jih za vogalom kdo počaka.
Prte so pobrali z miz,
domov gredo gledat kviz.
Svetilke ob poteh pa mečejo po tleh
obupane blede sence dneva.
Tudi zrak zaspi, napolnil je ljudi,
za zadnjih nekaj ga je še ostalo.
Pred nekaj urami živeli so vsi,
a zdaj je kar naenkrat vse pobralo.
Taksisti kot kresnice še
vozijo zamudnike.
Le modrobel avtomobil z modro lučjo
tipa mesto, maskiran s temo.
Žre me poper sredi ran, pa nisem zaspan,
zato nocoj se bom ljubil s temo.
Stojim za zadnjim šankom, ki ga ponuja svet,
napisi s stene pa kričijo vame:
»Pijancem več ne strežemo,
kvartopircem karte zrežemo,
kdor razbijal bo kozarce, tudi sam bo razbit.
Do sedmih ne točimo,
petje prepovedano,
lahko šepetate in v mislih kvartate, samo da bo z vami mir.«
V kotu pa stoji kot mlin, ki ne vrti,
že nekaj let pokvarjen džuboks.
Iztisnil bom načrt za lokal, ki bo odprt,
da sprejme nočne ptice v svoje gnezdo.
Na krilih temine, pohotne tišine,
rešil svet bom žejne praznine.
»Pijancem še dolivamo,
kvartopircev ne izzivamo,
nič hudega se ne zgodi, če kakšen kozarec bo razbit.
Petje zapovedano,
skupno in posamezno,
nihče ne zameri, če kdo bo prijel natakarico za rit
v gostilni Šifrer.«
