Včasih je boljši kot to,
dražji kot vse zlato,
mir luči
vrača se po ulici.
Spet bo predaleč od nje,
skoraj tri ulice,
dolga noč,
čaka sama v postelji.
Rad bi jo vrgel stran,
pozabil vsaj za en dan.
V sebi čisto pri tleh
je našel njen skrit nasmeh.
Besede, da bo živel, imel,
da bo še smel, da bo letel.
Včasih preveč si želi,
v sanjah se zapusti,
vleče ga
topel vonj po ulici.
Kam bi lahko zavil,
kje bi nemir utopil?
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
