Življenje ni film, kjer vse je lepo in prav,
ni star’ roman, ki srečo ponuja.
Vsak človek greši, prav vsakomur kdaj je žal,
a čas gre naprej, nov dan se prebuja.
Luna skrila je sijaj,
ki nama ga dala je takrat,
ko imela sva svoj raj
pod zvezdami zadnjikrat, tedaj.
Luna videla je vse,
a najin odsev je v njej zbledel;
spomnim pa še vedno se,
kako sem takrat grela te.
Po tvojih sledeh še vedno gre moj korak
in zadnji poljub še vedno me boža,
čeprav je tvoj vlak odpeljal v temen mrak
in jaz nisem več tvoj cvet, tvoja roža.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
