Vedno bolj me spremlja tisti tvoj vznemirjeni smehljaj,
ko v slepečem ranem jutru si oziral se nazaj
in izginjal na peronu si med množico ljudi,
vse bolj postajal si mi le kot plah privid, privid noči …
Hitro, vse prehitro v noči nama je mineval čas,
kakor blag odmev odzvanjal meni tvoj omamni glas.
Neusmiljeno udarjal vlak skoz\’ noč in je hitel,
bežečo je daljavo spet razgaljal dan, in me bolel …
Na bežeča mesta sence riše vlak,
v dim ovita cesta sluti tvoj korak.
Na zasoplo okno risal si ime,
ki srce ga moje ujeto pomniti ne sme.
Ko v kupeju hladnem grel si mi roke,
glavo naslonila sem ti na rame.
Ko govoril nežno si v hitečo noč,
vedela sem, vse je bežno, z jutrom vse bo proč,
prav vse bo proč …
Vsa premrla z jutranjega vlaka v množico strmim,
in vem da droben, droben košček sreče s tabo spet zgubim.
