Bele ladje na morju,
na vseh morjih sveta,
mlade žene na bregu,
na obalah morja.
Manuela (Manuela),
Manuela (Manuela),
kot vila iz sanj si prišla in me nežno objela.
Manuela (Manuela),
Manuela (Manuela),
v tvojih očeh je ljubezen kot sonce gorela.
Manuela (Manuela),
Manuela (Manuela),
se spomniš vseh tistih noči, ko sva se ljubila?
Manuela, o, Manuela,
če v srcu še čutiš kot jaz, se boš spet vrnila.
Ko sem te vprašal, me ljubiš,
si mi zmajala z glavo,
rekla mi nisi besede,
čakal zaman sem to.
Sivi oblaki na nebu
jasno nebo so zastrli,
bela snežinka, ki pada,
glej, prvi sneg.
Sneg je, glej, zunaj sneg je,
morda se spomniš še enkrat name.
Bela snežinka, ki pada,
spominja me nate
in na vse tiste dni, noči.
Preden zaspim, si zaželim
drobnih stvari, veliko tebe.
Spominjam se, stekla si stran,
brez slovesa, tako mlada še.
Sava šumi, v očeh se iskri,
oprostil sem ti zaradi drobnih stvari.
Potopi oči v moje oči
in me zažgi kot nekoč.
Ko boš prišla na Bled,
boš moja punčka spet,
za naju ves bo svet
kot češnjev cvet.
Na klopco greš sedet
in z mano zvezde štet
in srčece si gret,
ko boš prišla na Bled.
Tvoj srček zlat
bo delal tika tak,
ko nad vodo
bo plaval mrak.
Ko boš prišla na Bled,
boš moja punčka spet,
za naju ves bo svet
kot češnjev cvet.
Izginil je on in kitara,
izginil romantičen svet,
a ona ostala je sama,
ko mesec za oblake je šel.
Ko si v modri oblekci bila,
ko midva čez polje sva šla,
oblekca modra plapola,
pod njim kolenčka obedva, oba.
