Bila je pridna, na pol frigidna,
vedno v šoli ali pa doma,
bili ponosni na njo so straši,
nobena je soseda ni opravljala.
Vzvišena nad sovrstniki,
ki po šoli kdaj pa kdaj so šli na pir.
Nikol ni hotla bit v njihovi družbi,
je vedno pravla: „Puste me pr mir!“
Punčke mamine, uau, punčke mamine, šubidu,
pojma nimate, kaj življenje je,
zato le pazite se.
Je mislila, da ve, kaj prav je in kaj ni,
je mislila, da ve, kako naj se živi,
verjela, da vse zna, odlična skoz je bla,
sta starša ji govorla: „Punčka pametna,“ ni vedla,
kaj je pomanjkanje,
ni vedla, kaj je upanje,
ni vedla, kaj so razočaranja
in da usoda se s človekom poigra.
Punčke mamine, uau, punčke mamine, šubidu,
pojma nimate, kaj življenje je,
zato le pazite se.
Za njo vsak dan bil je lep,
sta starša čuvala jo kakor cvet, živela je v raju,
ki ga ni in verjela, da bo vedno brez skrbi, je vedla le,
kar ji je rekla mama, nikoli ni razmišljala sama,
ne vem, kaj čez nekaj let bo z njo, lahko pa rečem, da bo še hudo.
