Pred vrati bele hiše tiho zdaj stojiš,
hiše, kjer bori življenje se in smrt,
v roki bel papir je, nič ne govoriš,
čez dneve ti nebo pogrinja težek prt.
Nikoli ni tišina tako naglas zapela
in žalost tvoje sreče tako zelo objela.
Ob tebi bom ostal
in boljši bom postal,
to življenje zdaj te rabi,
zame, zate, ne pozabi.
Ob tebi bom ostal
in boljši bom postal,
kot vsak dan poje zvon
jutru v poklon,
tebe ljubil bom.
Rad bi, da sva eno kot nikoli prej,
vsak dan rojstni dan in novoletna noč,
kot cirkus bo življenje, jokaj se in smej,
kar te zdaj ubija, ti bo dalo moč.
Kako bila sva slepa. Zakaj sva dopustila,
da šele kos papirja kot veter dvigne krila?
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
