Sedim v temi, utrip mi beži,
v glavi so viharji, miru več ni.
Svet se podira, pod nogami led,
iščem odgovor, a ne najdem sled.
Na robu resnice izgubljam obraz,
preveč je trenutkov, ki brišejo čas.
Ko padem na tla in zmanjka mi moči,
ko se mi svet razbije na tisoč poti,
ne vem kam naprej, ne vem kdo sem jaz,
v temi izgubljam svoj notranji glas.
Prehitro sem rasla, premlada za strah,
nosila sem breme, ki ni bil moj dah.
En napačen korak, en zlomljen dan
in vse, kar sem sanjala, zdrsnilo je stran.
Ko padem na tla in zmanjka mi moči,
ko se mi svet razbije na tisoč poti,
ne vem kam naprej, ne vem kdo sem jaz,
v temi izgubljam svoj notranji glas.
V tišini noči me najde zvok,
melodija išče moj tok.
Drži pokonci me, ko zmanjka besed,
počasi riše nov svetlejši mi svet.
Moje misli bežijo preko sonca,
v sebi vem, da vedno grem do konca.
Nikdar ne bo kot je bilo nekoč,
po meni se pretaka večja moč.
