Tistega jutra se je rojeval prekrasen dan,
na hčerkino lice se je prikradel smeh razigran.
Njeno mladost in vse hrepenenje do lepih dni,
je usoda speljala tja, kjer ni več poti.
Le krik, bolečina in grenke solze,
a tisoč želja je imelo srce.
Rada bi spet hodila, potoži mi tihi glas,
prekrije oči, se vpraša, zakaj prav jaz?
Vse bi ji dala in se žrtvovala za njo,
da življenje bilo bi lepo kot prej,
da bi smejalo se njeno še mlado srce,
veselilo vsak dan bi novega dne.
Rada bi spet hodila in srečna bila z nekom,
imela moža, otroke in topel ljubljeni dom.
Sanje o materinstvu, spoznanje, da ga ne bo,
za vedno jo spremlja rosno oko.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
