V leseni hiši, na robu vasi,
živela je stran od ljudi.
So rekli, da se v oči je ne gleda,
ker vse prebere iz enega pogleda.
Doma so kleli, če sem le omenil jo,
bali so se, da me uročila bo.
Kot mulci šli smo skrivaj tja s kolesi,
poslušat, ko govorila je z drevesi.
Ma-ma-ma mamma Maria, ma…
“Mamma Maria” so šepetali vsi,
ko vsake tol’ko zašla je med ljudi.
Za njenim hrbtom so govorili,
a na skrivaj so k njej vsi hodili.
Vedno je ‘mela zdravilnih rož’c zavoj,
znala je zmešat’ ljubezenski napoj.
So zamižali, da afne gunca,
ker gola pleše, ko sveti polna lunca.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
