V naši ulici
zdaj otrok več ni,
kostanj še stoji,
a pod njim nikogar ni.
Včasih pa smo tam
dnevom kradli čas,
od jutra do noči,
potiho in naglas.
Spomnim se
smeha in joka,
igranja “kdo lovi”,
skrivalnic v temi.
Takrat sva bila
komaj otroka,
pa sem ti priznal:
“Vedno bom ob tebi ostal.”
V naši ulici,
še veter kdaj zaspi,
ker več nikogar ni,
da ga ulovi.
Včasih pa smo tam,
zmaje spuščali v nebo,
se stepli za kolo,
dolgčas ni bilo.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
