Življenje je naporna stvar,
ob enem pa je krasen dar,
a kaj rado se zgodi,
da človek sam si ga greni.
Hitro si evforičen,
pa kmalu melanholičen.
Je najbolj zdravo nihanje,
mirno in globoko dihanje!
Vse te doleti,
a na te stvari z distanco glej.
Eni kar begajo,
drugi pa gremo naprej, naprej.
Nevem zakaj bi vam tajil,
tud’ jaz sem že zaljubljen bil,
med oblaki sem živel,
po ljubici le hrepenel.
Sem za rok’co jo držal,
kar je hot’la sem ji dal,
brez d’narja in brez nje ostal,
vendar nisem se kesal.
Mi dejala je:
hvala ti za vse, lepo se imej!
Eni potrti so
drugi pa gremo naprej, naprej.
Dušijo te obveznosti
do katerih ti sploh ni.
Jaz napišem si seznam,
ker sem pozabljiv, priznam.
Podčrtam si z nalivnikom,
kaj vse bi moral, pa ne bom!
Zmer’ bolj mi je simpatična
moja dušica flegmatična!
Vsega se ne da,
urnika prepolnega ne imej.
Eni omagajo,
drugi pa gremo naprej, naprej.
Aha, aha, aha.
Aha, aha, aha.
Grobar odkopal bo skelet,
da nov bi grob naredu spet.
Stare, trhle bo kosti,
kar zagrebu med smeti.
Ne bo vedu, kdo je bil
ta, ki bil nekoč je živ,
morda prav ti boš al’ pa jaz,
ko si mislu bo naglas:
“Ga pobralo je,
prav tako kot mnoge že doslej.
Eni odidejo,
drugi pa gremo naprej, naprej.”
Aha, aha, aha.
Aha, aha, aha.
