V zimskem večeru že lunca bedi,
na okno zapadel prvi je sneg.
Čez noč pobelil je zeleno nam Pohorje,
zjutraj odpravi se logar v svoj gozd.
Kruh odšel si tja z veseljem je služit rad,
ko v vas se vrne, odpravi se spat.
Čas mineva prav počasi mu,
glas kukavice utihnil je,
a les družini kruh na mizo da,
to med smrekovce le žene ga.
Počuti logar se v gozdu kot vladar,
tam na jasi si tiho veli:
»Postavim kočo si na sredi gozda,
z družino srečno živel bom tu.
Užival na stare dni življenja bom tukaj,
deželica gozdna mi pravi bo raj.«
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
