Prazne obljube in besede,
da vedno tu boš zame.
Vem, da šel si naprej,
a sama še ne morem.
Vem, da zlomila sem oba,
a globoko veš,
da nisem kriva le jaz.
Mesec, dva, da pozabiš vse,
ob novi duši se topiš.
Ti daje vse kar si želel,
boža tam, kjer te boli?
Svet se ustavi,
ko slišim njeno ime.
Še vedno te iščem,
upam, da vrneš se domov.
V hiši iz stekla,
brez sten, brez zidov
zdaj sama sanjam.
Težko ostajam trezna,
ker ne morem razumet’.
Kaj če te pokličem,
ko telo se lomi mi napol?
Mogoče bi me slišal,
če kričala bi brez glasu.
Mogoče bi me našel,
če spustil bi ponos.
Še vedno te iščem,
upam, da vrneš se domov.
V hiši iz stekla,
brez sten, brez zidov
zdaj sama sanjam.
Mogoče nikoli ne bom dobila odgovorov, ki jih želim
in tudi to je dovolj.
Ko me objema tema in ko me obsije jutranje sonce,
vedno boš del mene.
Hvala, da sem lahko odrasla s tabo.
