Pojem o ljudeh

Za vse, kar mi je žal,
je v moji pesmi in tisto,
kar veselje stri, me čaka pod nebesi.

Tukaj stanujem, tukaj
obišče me teh nekaj pesmi,
muzikantje in večer.

In pojem brez refrena, kitara mi odmeva,
tako imam te na očeh.
In ko se mi zaprejo, pogrnem se z odejo
in spim dokler me ne zbudiš.

In pojem, pojem o ljudeh
in o vsem, o vsem, kar imaš v laseh.
In pojem, pojem o ljudeh
in o vsem, o vsem, kar imaš v laseh.

Sonce je že visoko,
jaz gledam tvojo roko,
pod drevjem senca ohladi.

Ko praviš: “Tak bo najin”,
pa se res malo zdramim
in čudim se, kaj govori.