Veš, nikoli ne pozabim zlepa tistega,
tistega večera, ko igral sem z dna srca.
Cela godba je pod tvojim oknom špilala,
le za to, da bi očarala
tebe in nekoga, ki nas je to noč najel,
nas, ki bi igrali zate, on pa bi te vzel.
Je podoknica vžgala, si zaploskala,
v hišo nas vse povabila.
In tisto noč sem dojel,
da ni pravi zate ta, ki je najel
to glasbo in ta večer,
zmotno mislil je, da te je že imel,
ker videl sem ti v očeh,
da je pravi zate le en muzikant,
ki v godbi naši je igral na velik škant.
Ni minilo dosti, ko sta skupaj že bila
ti in muzikant na škant, res dva zaljubljenca.
Zdaj, ko z godbo smo igrali, z nami si bila,
v tretjega si se zagledala.
In tisto noč sem dojel,
da zate jih dovolj ni pet, ampak deset,
ker se svet hitro vrti, hitro ljubi,
da se ti vse lepše zdi,
tako kot meni sedaj,
ki še vedno rad podoknice igram
in rajši eno ljubico doma imam.
