Sonce zbudi me v jutro novo,
dan se počasi prebuja.
Žarek poboža me in pove,
hitro, saj pozno je že.
Ti me že čakaš in hrepeniš
kaj nama dan le prinaša.
Nasmehnem se ti in hitro povem:
“Prepusti se, saj s tabo grem.”
Z roko v roki peljem te tja,
kjer sva se prvič spoznala,
stisnem te k sebi tam le takoj,
hvala, ker si tu z menoj.
Narava ob tem šumi,
se blešči in zlati,
v sončnih žarkih zdaj
te čutim kot nekdaj.
Pomlad je spet prišla,
najina, za oba.
Spominja me, da ti
si žarek mojih dni.
Vse pravice pripadajo avtorju besedila.
